Radio Študent, 4. marec 2015 ― »We are all outside on the balcony now. Standing on a platform made out of a tweet into corporate versions of public space. We are not stored in a cloud, opaque [opak] or transluctant [transluktnt] to whomever. We publish, we get read. Ok. Private publishing does not exsist, we now know we always get read. /.../ Itz masturbating on the balcony when your local dictator passes by.« Balkon kot vmesen prostor, torej. Nisi v hiši, a si del hiše. Nisi virtualen, tvoja realnost pa je vendarle vprašljiva. Na svojem balkonu lahko masturbiraš pod soncem, pa te nihče ne bo okrivil, da to počneš na javnem prostoru. Ali pač? Zakonske luknje vodijo do večje svobode, z njimi pa se lahko dodatno okoristijo tudi izvajalci represije. To prisvajanje prostora vodi k vzpostavitvi ideološko naravnane moči. Nekaj takega je internet. Umetnik Constant Dullaart poleg znanja materinščine predlaga tudi konsistentno učenje drugoterih programskih jezikov. Nauk naj bi bil v izučenosti. Ta naj bi omogočila lažje mehanizme upora cenzuri. Prav ta razgledanost pa je v umetnosti pogosto pereča. Tradicionalno, slogovno-vsebinsko priučen pogled zahteva več. Snov, ki bi mu ponovno udahnila življenje. Povprečen gledalec tudi ne prisega zgolj na zabavo. Strokovno podučen obiskovalec se zaveda sistema in njegovih kriterijev. Kljub temu ostaja na ravni intelektualca, podobnega tistemu konzervativnejšemu: hočemo več, hočemo, da nas umetnost poduči, spremeni, nam da misliti, pa tudi estetsko zadovolji. Od umetnosti, četudi ta ni nujno uprizoritvena, tako rekoč zahtevamo performativno gesto: močno izkušnjo, ki bo vplivala na že priučene koncepte. Pa četudi je to le ena razstava ali predstava. Constant Dullaart v Projektnem prostoru Aksioma razpolaga z ambientom diskačev, ki so zatonili že nekje v devetdesetih. Njihov najboljši približek bi našli v lunaparkih, kjer se vse vrtinči, rola, podvrženi pa smo hitremu menjavanju floruscentnih barv. Bodimo opisno natančnejši: v manjšem razstavnem prostor